Omv istrabenz

4:20

Že malo zaspani se v avtu brez prižganega radia pogovarjamo o ženskah, sprašujemo se, če je bilo kaj šans danes zvečer. Zaključek je vedno isti, šanse so vsekakor bile, jajc pa ne. Bolj kot sam fuk nam je važen smeh, da se lahko hvalimo, kako smo žensko zafrknili. To nas najbolj zabava. V Sežani se ustavimo še na črpalki, kjer sledijo še zadnje zafrkancije pred spanjem. Tamkajšnji delavci nas imajo že »poln kurac«, ker nam skozi dogaja in znamo na trenutke biti zelo nevljudni. Sicer tudi ti delavci niso poštenjaki, polni so raznih ukan, samo prežijo kako bi nas opeharili za kak euro. Poznamo vse njihove zvijače, tako da jim le malokdaj  tudi katera dejansko uspe. Kupil sem si sendvič s tuno, ki ga grejem v mikrovalovni pečici ob prodajalnem pultu. Naslonjen sem na ovalno mizico v višini mojih prsi, srkam jogurt. Sime je zaspal in nas

čaka v avtu, Šket prdi na glas skupaj v duetu s Samom, Alex pa stoji v vrsti pred pultom.

»Evro in pol« zaslišim reči prodajalca pred Alexom.

Alex strmi resno vanj in zmajuje z glavo.

»Koliko je cena tega sendviča?«

»Daj mi evro in pol pa ti vrnem en cent.«

»Ja, ravno vi mi boste kaj vrnili, vsi vas poznamo, vedno ste kradli vi in mesarji, vsi ste isti kurac!«

Ugriznem v sendvič in se smejim prizoru, ki se odvija pred menoj. Ne gre se za to, da bi Alex potreboval tisti cent, uprizoril nam je pravi show, spet nas zajame val smeha. Uslužbenec malce osramočen zapusti pult in se nameni v pisarno, Alex pa pristopi k meni in reče:

»Si videl to, tip me je tel nafukat za en cent!«

Spet je mrtvo resen, ustnica mu niti za sekundo ne trzne v nasmešek. Kako mu to uspeva se mi nikoli ne sanja. Ne vem, zakaj nam vedno na isti bencinski črpalki vse zavore popustijo, obnašamo se kot največji prostaki, prdimo, rigamo pred strankami in se pri vsem tem neizmerno zabavamo.

Ura je skoraj pet zjutraj, ko rahlo vinjen odklepam hišna vrata. Razmišljam, da bi se še pred spanjem stuširal, ampak sem preveč uničen,edino kar vidim, je moja posteljica. Zvlečem se do sobe ter s sebe vržem vse obleke, ki močno zaudarjajo po cigaretih. Sovražim ta cigaretni smrad, ki se nalepi na moje obleke. Zjutraj bom vse skupaj zmetal v pralni stroj. Skrčen kot polh zaspim v objemu sveže oprane posteljnine, ki še diši po mehčalcu, misli me odplavijo v sanje …

Psihologinja

28.NOVEMBER 14:06

S šolsko torbo, ki je v bistvu star vojaški nahrbtnik, stopam po hodniku zdravstvenega doma in iščem prava vrata. V zdravstvenih domovih, bolnicah in vseh zdravstvenih ustanovah mi v nos reže poseben vonj, ne vem kaj ta vonj je, vem le to, da mi ob tem vonju postane neprijetno. Po stopnicah stopam do drugega nadstropja in na prvih vratih z leve zagledam napis dipl. psih. Samanta  F. K njej sem se napotil s tem namenom, da rešim nemir v sebi, ta nemir ni viden navzen, ga pa zelo dobro čutim, kako se na nek način sprehaja po meni okrog prsi, ramen, srca. Želim si pogovora s psihologinjo ter ugotoviti vzroke maminih težav. Gospa Samanta je zelo prijetna ženska srednjih let z veliko karzime. Vešč mi je bila že prvič, ko sva se spoznala preko mame ne eni izmed Samantinih delavnic povezani s čustvi. Vem, da ji lahko popolnoma zaupam, dnevno se srečuje z raznimi vsakodenvnimi problemi ljudi. Verjamem, da mi bo lahko pomagala, včasih pomaga že kvaliteten pogovor z nekom.

Zazrem se okrog sebe, ugotavljam, da sem edini namenjen k njej. Čakalnica je prazna, le nekaj revij je razmetanih po stolih. 

Plaho potrkam po belih vratih, ko zaslišim topel glas: »Naprej.« 

S tresočimi rokami počasi zgrabim za kljuko in odprem vrata. 

Samanta me sprejme z nasmehom, vstane z usnjenega udobnega stola ter mi ponudi roko »vesela sem, da te vidim Paolo!« 

Še malce razadražen odgovorim »jaz tudi.« 

Ponudi mi stol in vsedem se nasporti nje. Molče se gledava nekaj sekund 

»Kaj te je pripeljalo k meni Paolo? Ali je vse vredu?« 

Naslonim se  na stol, s pogledom se sprehodim po ordinaciji in se ponovno srečam z njenimi očmi. 

Opazim, da je Samantin izraz na obrazu postal bolj resen, sluti, da se nekaj dogaja z mano, zelo dobro pozna odzive njenih pacientov, ko so v škripcih. »Ja ...nisem ravno najbolje ... Iskreno povedano ... počutim se obupno.« 

Moj glas ni isti, ko ji razlagam o svojem počutju. Samanta me pozorno posluša in njene oči kar žarijo. 

»Kaj se je zgodilo? Kaj je narobe Paolo?« 

»Samanta ... hudo je narobe, mama je v psihiatrični bolnišnici, ker je imela nek napad.«

Sploh ne vem, o kakem napadu govorim, ker sploh ne vem, kaj se je zgodilo z njo, potiho razmišljam pri sebi. 

Z žalostnim pogledm, kot bi sočustvovala z mano, me vpraša »kaj se je zgodilo z mamo?« 

Nato se v meni nekaj premakne, spovem se ji, iz mene se usuje ploha besed. Pripovedujem ji celotno zgodbo, ki se je dogajala zadnje mesece. Povem ji tudi o vožnji na pregled, kjer je mama potegnila ročno zavoro na avtocesti. Vse skupaj se ni začelo pred petimi dnevi, ko je mama doživela ta napad, ampak že pred meseci z njeno depresijo. 

»Joj, žal mi je za mamo, veš Paolo, tvoja mama je super ženska. Poznam jo dolgo let in o njej lahko povem le najboljše, je pa tudi precej trmasta in ko si nekaj mora biti točno tako, kot je želela in nič drugače.« 

To mi pripoveduje počasi in s prijetnim tonom. Strinjam se s Samantinimi besedami, res je mama trmasta na trenutke, vsi smo včasih trmasti, ampak njena trma je prav pošastna. Vroče mi postaja, pa ne zaradi izrečenih besed, ampak temperature, ki je v ordinaciji. Samanto prosim, če lahko odpre okno, dobro mi bo del svež kraški zrak. Psihologinja stoje ob odprtem oknu nadaljuje najin pogovor. Ob njenem sproščenem kramljanju se tudi jaz počasi sproščam, udobno se že napol zleknem na stol, noge pa stegnem daleč predse in poslušam prijeten ton njenih besed. 

Manija

Sonce se je zakrilo in na nebu so vidni temni oblaki, ki prekrivajo, še malo prej jasno nebo. V pričakovanju dežja,  začnem hiteti, domisliti se moram nove ukane s katero bom izsilil odhod s tega prekletega kraja. Na skalovju približno deset metrov stran mama in Natalija lovita še zadnje žarke sonca. Izmučen se usedem v avto, prižgem radio ter razmišljam. Tako sem potopljen v misli, da glasbe niti ne slišim. Takoj ko začnem komunicirat z mamo, se začne prepir in ravno to bom izkoristil v svoj prid in zapustili bomo to jaso. Najmanj deset krat sem ji že rekel, da gremo od tu, pa se ni zmenila zame, vedno najde nove izgovore, da naj počakam še kako urico, da naj grem plavat, da to da ono.. Zaloputnem z vrati ter odločno stopim k skalam, desni kazalec uprem proti mami »Dovolj je tega, jaz grem domov, če hočeta, pojdita z mano, drugače ostanita tu, mama prosim te, da zapustimo ta kraj in pojdimo domov in nato te peljem nazaj v bolnišnico, ker  še nisi vredu.« Zadnje besede izrečem z umirjenim in zelo razločnim tonom. Nemudoma vstane s skale, medtem ko Natalija še kar nepremično leži poleg nje in se nastavlja soncu. »No prav Paolo počakaj še pol ure in nato gremo skupaj v miru, ampak v miru brez nobenih tvojih pritiskov, brez nobene force spotoma se ustavimo še na pici in nato domov.« »Ne, mama ne gremo domov, tebe peljem v zdravstveni dom in nato v bolnišnico, brez debate, obljubi mi, da greš nazaj na zdravljenje, prosim te, če me imaš kaj rada, me boš enkrat v življenju poslušala.« Na licu se mi prikaže solzica in s sredincem si jo obrišem. Ona pa ne trzne ob pogledu name, ampak me preseneti z besedami »Obljubim ti, ampak ti greš z mano do bolnišnice, ker si bolj potreben zdravljenja kot jaz.« Čeprav mi ustnici trzata v nasmešek skušam ohraniti resen izraz in ji s tem povedati, da se strinjam z njo. Upam, da se bo mama držala dogovora, da čez dan ne bo novih presenečenj. Pripravljen sem na vse, dobro poznam njene obljube in prevare, hitro izkoristi vsako priliko. Med manijo ji begajo misli, v glavi ima na stotine misli, v eni minuti je sposobna večkrat zamenjat svoja stališča in ideje. Ena stvar pa mi le ne da miru in to je kaj je naredila z avtomobilskimi ključi. Zanima me njena zgodba in kaj si bo spet izmislila, kakšen izgovor bo ponudila za izgubljene ključe, verjamem, da se bo v trenutku spomnila kake neverjetne zgodbice. »Mama, zanima me, kje so ključi tvojega avtomobila?«V njej ponovno zagledam tisto hudobno bitje, ki ni moja mama, ampak le bolan človek potreben čimprejšnjega zdravljenja. »Ključe mi je včeraj na plaži ukradel en tip,« plane iz nje kot lava iz vulkana.  Zakaj bi ji nekdo ukradel ključe, s kakšnim motivom se sprašujem..."Lažeš!" se ji zaderem v obraz tako glasno, da se za trenutek strese.

Pot domov

22:35 Trst

Prečkal sem mejo in izbral pot čez Italijo. Odkar je med Italijo in Koprom avtocestna povezava, sem doma v dobrih dvajsetih minutah. Avtocesta je prazna, le tu pa tam srečam kako vozilo, če pa že, je to tovorno vozilo.  Na moji levi se nad odbojno ograjo odpira pogled proti obmorskemu mestu Trst. V soju luči in morja v ozadju je to pravi kraj za romantike. Ko sem začel osvajati kako punco in je s časom  prišlo do zmenka, sem jo običajno peljal v Trst. Sprehajala sva se ob morju, po tlakovanem »združenem« trgu«, osvetljenem z modrimi led lučmi na tleh. Večer sva zaključila v enem od prijetnih barov s kavo Illy pred nama. 

Običajno sem s to potezo dobil pri dekletih veliko dodatnih točk. Ko se vozim mimo Trsta, se večkrat spomnim na dogodek, za katerega še sam ne vem, kako se je točno zgodil. Bilo mi je šestnajst let in sem se s tramvajem namenil v Trst po strune. Na tramvaju je bila peščica starcev ter prikupna svetlolasa punca »dark« videza. Za hipec sta se najina pogleda ujela že na postajališču, ampak temu očesnemu stiku nisem posvečal nekega pomena. Poiskal sem prost sedež in strmel skozi okno, opazujoč razpadajoče stavbe v predmestju. V nekem trenutku sem se ozrl po tramvaju in pred seboj zagledal taisto svetlolaso »metalko« iz postaje. Na njeni črni oprijeti majici, ki je lepo poudarila njene prsi, sem videl napis »dimmu borgir«. Dobil sem dober izgovor za začetek pogovora in v italjanščini prekinil tišino med nama. Spraševal sem jo po glasbi, ki jo posluša. Zapletla sva se v prijeten pogovor z glasbeno vsebino. Izstopila je na isti postaji kot jaz in čez dobrih pet minut sva se že  poljubljala in ostala v razmerju še nadaljnih 6 mesecev.

23:00 Noč

Doma v postelji, ogrnjen z odejo ter s telefonom v roki razmišljam, da Daniela najbrž že spi. Pokličem jo, ampak po nekaj dolgih piskih mi operater sporoči, da je uporabnik trenutno nedosegljiv. Najbrž ima sklopljen zvok na telefonu, pomislim. Pošljem ji sporočilo. »Oprosti, ker te nisem prej poklical. Bil sem v Trstu skupaj z Mariom in Markom. Telefon sem pustil v avtu in komaj zdaj videl tvoj klic in sporočilo. Te pokličem jutri in v petek se vidiva. Čau.*«

P.b.i.

Za staršema zaostajam par korakov, ko se približujemo zastekljeni sobi, iz katere imajo medicinske sestre pregled nad dogajanjem zaprtega oddelka. Na koncu hodnika zagledam mršavo žensko, ki leži negibna na tleh. Medicinska sestra v mini krilu in belih kroksih pristopi k njej. Prosi jo, naj vstane, saj se bo še prehladila na hladnih tleh. Shizofrena pacientka ne trzne in leži na tleh kot bi bila pribita na pod. Čakamo, da sestra preveri, ali ima mama vpisan dovoljen izhod ob spremstvu svojcev. Med tem časom z enim očesom opazujem to čudno ležečo žensko. Mastni in redki lasje so zlepljeni na obrazu, barva kože je bleda in žile na suhih rokah so lepo vidne. V enem trenutku  v hipu vstane, kot da se ne bi nič zgodilo, in se nameni v eno izmed sob.

Sramežljivo slonim na zidu in opazujem še ostalo dogajanje na oddelku. V oči me zbode pacientka, ki bi ji na oko prisodil le kako leto več kot meni. S hojo podobno zombiju se vleče po hodniku na eni in isti razdalji. Ko gre mimo mene, se mi zazre v oči in ne umakne pogleda, dokler mi ne postane neprijetno in sam pogledam drugam. Debela črna obroba le še bolj poudari njene mrtvo hladne oči.  »Hana, v dnevniku vam je zdravnik dovolil izhod s svojci, ampak le za 1 uro. Vrnite se za večerjo.« Mama se ji zahvali in skupaj s sestro, ki na las ustreza liku Venere iz rimske mitologije, nadaljujemo pohod proti izhodu. Poleg blagega ropota ključavnice zaslišim še kričeč in zoprn ženski glas. »Drži se mame, mama je le ena, moški so kurbirji, očetov je lahko.....« To je še vse kar uspem slišat, saj sestra na hitro zapre vrata in okara to kričečo staro bitje. Ne morem kaj, da se ne bi na ves glas smejal njenim besedam. »To je Metka, očeta ni imela nikoli, ker je bil alkoholik in jo je zapustil ob rojstvu. Poročila se je, njen mož pa je bil alkoholik, ki jo je tepel. Pristala je na psihiatriji in je tu že kot neke vrste inventar. Mislim, da je tu že skoraj 15 let.« pove sestra. »15 let?« se začudi oče. »Da, Patrik. Ne vem točno, kaj se je dogajalo z Metko, da je tu toliko leto. Vem pa, da so v bolnici tudi morilci. Na podlagi psihiatrovega mnenja so pristali tu namesto v zaporu. Vsak izmed pacientov nosi v sebi zanimivo preteklost. Nihče ni tu po naključju. Najbolj neverjetne osebe spoznaš ravno tukaj,« nam še pove.

Okolica bolnišnice je prijazna za paciente. Pod drevesi z golimi krošnjami sedijo pacienti z družinami ter v miru kramljajo.  »Hana, kaj so vse te ostale stavbe,« vpraša oče in z roko zamahne proti trem stavbam pred nami. »V tisti stavbi kjer sem jaz, je psihiatrija, v pritličju so vizite, socialna služba in pisarne. V prvem nadstropju je ženski oddelek. Zanima me, če je tam tudi odprti oddelek. »Ja, odprti oddelek je poleg našega. V drugem nadstropju pa je moški oddelek, tudi odprti in zaprti. Saj pravim, ne vidim ure, da me premestijo na odprti oddelek. Ta stavba pred nami,« mama pokaže na stavbo starinskega videza ter sive fasade, »tu so alkoholiki ter skupine za mlade.« »Kako skupine za mlade? Ali je to ločeno, ali niso vsi na vašem oddelku, mama?« »Ne, na našem oddelku je tudi nekaj mladih. Tista punca, ki se je prej sprehajala po hodniku gor in dol jih ima komaj osemnajst. Mladi imajo poseben odprti oddelek s prirejeno terapijo in delavnicami. Imajo zelo natrpan celodnevni program. Ta stavba na levo je jedilnica, v prvem nadstropju pa se nahajajo terapevtske sobe,« nama pokaže z očetom. »Kakšne terapije pa imate tukaj,« jo vprašam. »Več stvari, rečemo pa jim delavne terapije. Lahko gremo pogledati, če je kdo notri, pa boš videl vse lepe stvari, ki jih tu delamo.«

Vzpenjamo se po starih kamnitih stopnicah. Kamnita terasa z dvema klopcama je prazna. »Dvomim, da je danes kdo tu,« reče mama in potisne lesena vrata, ki se na njeno presenečenje škripajoče odprejo. Hodnik, dolg vsaj 25 metrov, je hladen. Stare ploščice na tleh so potrebne menjave...

To be continued..

Bipolarna motnja

Mojo pozornost zmoti trkanje po vratih. Obrnem se proti vratom in zagledam moškega v črnem usnjenem plašču, ki vstopi v ordinacijo. Anna pristopi k njemu. »Počakajte v čakalnici prosim, trajalo bo še 20 minut.« Pogledam na uro in vidim, da sem tu že več kot pol ure. Kako hitro mineva čas, pomislim. Anna sede nasproti mene in prične z razlago o depresiji. »Depresija ja motnja čustvovanja, pri kateri se človek počuti nepomemben, ne govori veliko, je zaprt vase, svet doživlja negativno. Ima negativne misli o sebi kot so sem nevreden, ni prihodnosti, sem slab, ni mi pomoči,« pove in nadaljuje: »V povezavi z depresijo vemo, da so značilna čustva žalost, potrtost, nemoč, tesnoba in napetost. Z vsemi temi mislimi se sklada tudi bolnikovo vedenje, ki ga lahko opišemo kot jok, umikanje v samoto, poležavanje, opuščanje aktivnosti, slaba skrb zase, nespečnost.« 

Iz predala vzame tanko knjižico. »Razložila ti bom, da boš lažje razumel. Če je to stanje normalno,« in hkrati pokaže na ravno rdečo  črto, ki je narisana v knjižici, »je depresija stanje pod to črto.« S črnim flomastrom nariše črto pod črto, ki označuje normalno stanje depresije. »Poleg depresije obstaja tudi manija, ljudje pa zbolijo za njo iz podobnih razlogov, kot pri depresiji. Maničen človek dojema življenje kot nekaj najlepšega, je ustvarjalen, poln idej, vseskozi govori, malo spi, se poveličuje, ima megalomanske misli, slabo pozornost, možgani mu delujejo sto na uro.« Anna z zeleno barvo nariše novo črto nad rdečo črto. »Zelena črta označuje manično stanje, laik bi na prvi pogled mislil, da je manično stanje super, ker se ljudje odlično počutijo v njem. Resnica je v tem, da je lahko manija zelo nevarna, bolniki veliko zapravljajo, so nekritični do sebe in ostalih, spuščajo se v tvegana in nepremišljena dejanja. Za manične bolnike so značilni izbruhi jeze, napadalnost, povečana želja po spolnosti, povečana želja po druženju.. Obstaja bolezen, ki je zmes manije in depresije, to je bipolarna motnja.« Z rumenim flomastrom nariše valovito črto, katera seka črti, ki označujeta depresijo in manijo.  

»Prvič slišim za bipolarno motnjo,« ji rečem. Anna skomigne z rameni in nadaljuje. »Bipolarna motnja razpoloženja zajema kar nekaj oblik nihanja razpoloženja, ki povzroča težave. V večini primerov se tekom življenja imenujejo obdobja vzdignjenega, veselega, evforičnega razpoloženja (manija) ter obdobja potrtosti in znižane energije, kar imenujemo depresija. Simptomi manije in depresije pa so lahko med seboj tudi pomešani. Takrat govorimo o mešani sliki. Mešana slika se najpogosteje kaže kot bolezenska potrtost in pospešena govorica, oseba pa ima polno načrtov in zamisli. Bipolarna motnja se pojavlja pri enem do treh odstotkih splošne populacije in je približno enako pogosta pri moških in ženskah.«

Ne sliši se ravno obetavno, razmišljam, in si s sredincem prekrijem ustnici. »S tabletami skušamo doseči neke vrste normalno stanje, vendar to ne pomeni, da je ves čas bolnikovo stanje v redu, vsi ljudje imamo nihanja. Cilj tablet je, da ta nihanja niso preveč ekstremna, da vzdržujemo remisijo, to je  odsotnost znakov in simptomov bolezni. V naših možganih se nahaja na milijone živčnih celic, ki med seboj komunicirajo preko sinaptičnih povezav. V sinaptičnih špranjah se nahajajo različni kemični prenašalci, ki jih izločajo živčne celice in se vežejo na membrano živčnih celic na posebna receptorska mesta.« Pove še, da so najpomembnejši prenašalci v možganih, ki so povezani z motnjo razpoloženja dopamin, serotonin in noradrenalin.

Ko sem tako brskal po literaturi, sem prebral, da je bipološka osnova bipolarne motnje v nestabilnosti dopaminskega sistema, zaradi česar se porušita serotoninski in noradrenalinski sistem, ki delujeta premalo. Posledica so simptomi in nihanje razpoloženja. Skozi pogovor z Anno zaznam, da odlično pozna bipolarno motnjo, zato predvidevam, da se z njo pogosto srečuje. Svoje opažanje povem Anni, ki mi odgovori s stavkom, ki me skorajda prestraši. »Paolo, ko bi ti vedel, koliko različnih duševnih motenj je med ljudmi dandanes. Ogromno pacientov imam, ki bolehajo za depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo.... Zaradi hitrega tempa življenja in stresa, ki ga vsakodnevno doživljamo, so duševne motnje v porastu zadnja leta.«

Chat 386

Po poznem zajtrku ležem na kavč in prižgem televizijo. Na sporedu ni nič pametnega, zato, kot to večkrat počnem, le prestavljam programe in se pri vsakemu ustavim za kako minutko. Oče vzame njegovo črno usnjeno delovno torbo in me pozdravi: »No, lepo bodi, grem delat, čau.« »Čau,« odvrnem in dvignem obrvi v znak pozdrava.

Televizija je zame klic v sili in ko se mi čisto nič drugega ne ljubi delati, jo prižgem. Dostikrat mine dan, ko ne vem, kaj bi sam s seboj. Tako bedno se počutim, prestavljam se iz enega v drugi kot. Nobene volje nimam, celo kitare se mi ne ljubi igrat. Ali je za to kriv blagi maček ali le lenobna nedelja?

Po vseh poskusih razvedritve končam dan pred računalnikom, kjer pregledujem pošto, ki jo dobim preko spletnega omrežja. Tudi tukaj nič pretresljivega. Včasih se res počutim osamljenega. Potreboval bi družbo, mogoče nekoga za klepet in google mi lahko pri tem pomaga. V iskalnik vtipkam »Zmenkarije« in odpre mi nešteto zadetkov. Z očmi na hitro preletim nekatere naslove, vendar ni nič takega, kar sem iskal. Poskusim še z besedo »chat«, katera obrodi sadove. Med vsemi možnimi opcijami izberem slovenski »chat 386«. Presenečen ugotovim, da je trenutno na strani mnogo ljudi željnih pogovora. Izberem si »nickname«, nekaj kar ponazarja to, kar sem.

Prvi preblisk, ki ga dobim, je Kitarist, ampak je ta že zaseden. Razmišljam naprej, ampak nočem izbrati nekaj, kar mi ne bo všeč. Želim si nekaj izvirnega in poleg kitare me najbolj zanima še navtika. Obožujem jahte, zato vtipkam besedo Sealine, ki je v bistvu angleška znamka jaht in tokrat imam več sreče. Ta vzdevek je prost. V desnem stolpcu so vsi »online« uporabniki, na levi je »chat«, kjer lahko komuniciraš z vsemi hkrati. Pregledujem ostale vzdevke in nekateri me nasmejijo. Tu gor mrgoli seksualnih manijakov, pomislim, saj najdeš psevdonime, kot so rad ga kažem, bikerafafala, trditič, pofukamte, iščemčefurjazafaf, plačamfaf, plačamnjej, pofukamtiženo.. »Ha, ha, ha,« in ustnici se mi razširita v prijeten nasmešek, medtem ko uživam v branju teh nadvse izvirnih psevdonimov.

Po približno dvajsetih minutah raziskovanja se zatipkam z eno punco, ki je prijavljena kot modrooka. Po začetnih besedah, ko sva tipala en drugega, spraševala o starosti, stvareh, ki jih rada počneš in šoli, katero glasbo rada poslušava kmalu začneva s prijetnim pogovorom. Nestrpno pričakujem njeno fotografijo, ki mi jo bo poslala na moj spletni naslov. Opisala se mi je kot sedemnajstletno dekle, visoko 172 centimetrov, težko šestdeset kilogramov. Imela naj bi svetle lase ter modre oči.

V mislih sem si že ustvaril sliko o moji novi virtualni prijateljici, ki pa še zdaleč ni bila podobna njeni fotografiji, ki jo prejmem na mail. Precej nižje rasti je,  pa tudi kilogramov je več kot je dejala. Redki svetli spuščeni lasje zakrivajo precej obraza, prekritega s pegami. Malce razočaran nad videnim ne vem, kaj naj ji odgovorim, ko mi napiše v privatnem oknu:

Modrooka: »Ali si dobil sliko?«

Sealine: »Sem…«

Modrooka: » In? Komentar?«

Kaj naj ji napišem. Bil sem v težkem položaju. Ali naj bom prijazen in se ji zlažem, da mi je všeč ali naj ji prijazno povem, da ni moj tip ženske in s tem zaključim najin pogovor, hkrati pa jo tudi prizadenem. Žal mi je, da sem jo sploh vprašal za sliko, saj se je takoj ob pogledu na fotografijo vse skupaj spremenilo. Spijem požirek hladne vode, ki jo imam na računalniški mizi ter natipkam:

Sealine: »Simpatična punca si, prijetna sogovornica…«

Modrooka: »Hvala. Ali mi lahko pošlješ še kakšno tvojo sliko?«

Sealine: »Nimam nobene na tem računalniku, ti bom drugič poslal.«

Tako zaključim pogovor in obsedim.